Dolgi trening

Danes na uživaški rundi Hoče – Ptuj – Sobota – Cmurek – Šentilj – Maribor. Štart je bil umirjen, kot se spodobi za zgodnje sobotno jutro. Idealna klima in hec že od štarta, dokler v Skokah nismo povozili razbitega stekla in začeli čistiti drobce s plaščev. Vse ok, pnevmatike držijo, šibnemo dalje. Nujno je treba narediti fotko na ptujskem mostu, ker od tam še nimamo nobene. Ptuj gre mimo s svetlobno hitrostjo in že lovim naspidiranega Andreja na Cerkvenjak. “Šodr” leti na vse strani in v dobrih petih minutah zapeljemo v rdečo do cerkve. Aja, kaj semafor je bil? Gremo na kavo, treba priti k sebi. Naprej do Bleguša leti, potem pa počasi pridemo na ravnino in začutimo prleški veter. Takrat se začne vleči. Do Sobote. Kje je že “tota” Mura! Pojavijo se prvi mostiči čez rokave reke. Končno rjav veletok steče pod nami in veter se spremeni v prekmurskega. Andrej reče, zdaj pa razpeljava do Bunkerja. Seveda pospešim za kakšen km, za ziher, da ne bo rekel da počivam

:-). Mrzlo paše. Zdaj je že kar vroče in grla so suha. Naslednji požirki vzpodbudijo brbončice in ugotavljam, da imam opravka s prav posebnim pivom. Poezija okusov, ki…naj ostane skrivnost. Splača se naročiti Bunkerjevo. Nato prekmurski “insider” predlaga Langaš. Z Ireno se lačno spogledava in gremo. Ocvrto testo je lahko s krompirjem ali s smetamo in obvezno polito s čebulno omako. Mastimo se. Paše. Ja kar lačni smo. Vsega dobrega je enkrat konec in začnemo spet vrteti. Težko gre, kljub temu da nam veter zdaj malo pomaga. Šibamo proti Avstriji in kar naenkrat smo v Bad Radkersburgu. Teoretično bi se morali držati R2 ampak je nekje zmanjkala in smo se držali ceste do Cmureka. Sonce je začelo neusmiljeno pripekati. Brutalno. Mureck, gremo v senco na hladnega ampak kaj, ko Ireni ne gre copat iz pedala. Hudiča. Sezuje se in smo v senci na hladnem pivu. “First things first”. Pogledamo kolesarske čevlje in na začudenje ugotovimo, da manjkata dva vijaka. Klip binglja sem in tja

🙂 Improvizramo z drugim copatom in Irena je spet mobilna. Zadnji del poti se je pa res začel vleči. Sonce in asfalt. Nekaj malega ceste pa spet asfalt. Gonimo pa gonimo. Odrešitev se prikaže s tablo Šentilj, ko zmotno mislimo, da smo že itak doma. Od tam do košaškega klanca vozimo v transu. Potem pa preblisk in že delamo PRje navkreber. Treba si je zaslužit še eno pijačo

😉 Medtem, ko pijemo nekaj brezalkoholnega oz. skoraj brezalkoholnega razmere postajajo vse bolj peklenske. Treba bo čimprej pobegnit domov, se skriti pred soncem, ki nas je že preveč zažgalo. To seveda zelo uspešno izvedemo. Res idealen dan v odlični družbi dobrih prijateljev. Je lahko še bolje?

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja