Dobimo se ob 3:00 v znanem štajerskem tekaškem središču. Teče pozitivna energija, juhu veselo bo!
Predno se prav zavem nas Branko že pripelje in sparkira v Rušah. Organizatorji imajo vse pod kontrolo. Tekači, “trailerji”, profesionalno naspidirani. Dobimo še zadnja navodila v angleščini, vse jasno. Recimo…
Zdaj stojim v družbi ultra trm. Ura je 3:45. Nekaj nas je nasmejanih, nekaj zaspanih, tisti v prvi vrsti že v nizkem štartu. Začenja se odštevanje, vedno poseben trenutek.
Zadaj imamo seveda zabavo. Strategija je znana, začetek po pameti. Karkoli že to pomeni.
Štartamo. Lahkotni premiki nog, čimbolj sproščeno. Ruše so še v globokem spancu, ko se zapirajo ceste za kresničke, ki so se odločile preleteti Pohorje. Vsi že komaj čakamo, da zavijemo na Pečke, da nas posrka veličasten gozd.
Okrepčevalna postaja na Pečkah je trenutek za hitri postanek. Komaj uspem stisniti v usta nekaj krhljev pomaranč in že lovim Brankota in Zdravkota pred mano. Tečemo po bregu navzdol proti Meranovem. Počasi se začenja daniti in zdaj že uživamo v čudovitih razgledih.
Markacije nas vodijo proti Markovemu in potem h koči Planika. Sledi nam madžarski tekmovalec Daniel s katerim spregovorimo par besed. Se mi zdi, da ni prvič na Pohorju…
Zaključili smo s poslanstvom kresnic, lučke so samo še del obvezne opreme, naša zvezda je razsvetlila nebo. Z vremenom imamo srečo. Oblaki namesto sončne kreme! Zakon!
Okrepčilna postaja Sleme 1. Pričakajo nas razposajene dekline z Razvanja. Šola zdravja. Končno pošten zajtrk. Konkretno se najemo in nasmejimo.
Sredi največje zabave priteče vodilni tekmovalec. Sleme je namreč točka, ki jo obiščemo na 17,3 km in 28,4km. Na dresu so vidni sledovi padca. Konkretno je moral nekje zariti. Človek je 11km pred nami. Noro. Moja ura kaže točno 3 ure. Norc. Zdaj ima že 2 jurja višincev.
Gremo mi dalje. Na spustu ne bremzam. Zdi se mi, da če bremzam še bolj obremenjujem mišice. Poizkušam s čim višjo kadenco in ritjo čimbolj spuščeno k tlom. Nekako tako me je učil tekaški prijatelj Miloš na Petkovi rundi. Deloma mi uspeva, v določenih trenutkih pa ugotavljam, da moja trenutna tekaška forma ni ravno blesteča. V enem od teh trenutkov se mi spodrsne in presenečeno poljubim kislo pohorsko prst. Ni časa za “glumljenje gljive”; otresem se in gremo dalje.
Mimo kontrole in že je Trikotna s pitno vodo, ki jo uporabim tudi za spiranje umazanih rok. Treba biti komot. 😉
Vodijo nas po raznih ovinkih nad Razvanjem. Pot je lepo označena, v nasprotnem primeru bi že zdavnaj nekam zajadrali.
Spet obrnemo v breg in gremo še enkrat na sleme. Počutimo se odlično! Sleme 2 da dušo drugič.
Šibnemo do Mariborske koče in proti Arehu, kjer nas čakajo Blaženka, Vladimira in Robi. Naša dragocena podpora. Dober občutek, vse pod kontrolo. Zdaj smo na 38km.
Po pivu in nekaj novih gelih v nahrbtniku, mahnemo na Žigartov vrh. Spust je seveda Zdravkotova domena. Začutim, da moje noge nočejo več sodelovati. Kadenca je padla in pojavlja se rahla bolečina v gležnju.
Uf, do Treh kraljev se vleče. Bolj in bolj se spotikam ob koreninah. Brankota in Zdravkota ne dohajam več. Počakata me in me spustita naprej. Gre nekaj sto metrov in spet zabremzam. Ni več energije, mučim se. Počasi mi postaja jasno, da je bolje na naslednji postaji končati. Sotrpinoma zamolčim svojo odločitev do okrepčevalnice. Dobro jima gre.
Na Treh kraljih je fešta. Zdravko zgrabi ukulele in zašpila “Honolulu baby”. Kralj je v svojem elementu.
Vesel sem pravilne odločitve, da odstopim na Kraljih. Še bolj, ko Branko in Zdravko silovito štartata v drugo polovico dirke. V primerjavi z drugimi sta vse hitrejša. Ne bi jih mogel slediti. Ultra marke, 42+ je njihov teren ;-).
Na Osankarici ju počakamo. Nekaj okrepčila, limonade ki jo je pripravila Blaženka po Brankotovih navodilih. Odlično jima gre.
Mi se odpeljemo na Klopni vrh. Cesta je pogojno prevozna z osebnim avtomobilom. Blaženka odlično krmari med luknjami. Kar nekaj časa se vozimo. Na Klopnem vrhu nas pričakajo dobro razpoloženi ljudje in kuža, ki drži vse pod kontrolo. Naenkrat se pojavi močnejša gospa iz Italije s številko za 35km progo. “Ah, zmotila sem se”, reče s simpatičnim primorskim naglasom. “Do cilja je še 21 km”, pravi gospod na okrepčevalnici. “Ma nič zato, bom zmogla, super je, res lepo!”. Vsi imamo odprta usta, ko odločno odteče proti Šumiku. Vsaka čast.
V daljavi se sliši grmenje, vendar pa satelitska slika kaže, da se to dogaja severneje od nas in ostajamo suhi. Branko in Zdravko prideta z odločnimi koraki. Ne zapravljata preveč časa na postaji.
Blaženka zaštarta avto in spet uspešno in varno navigira do Šumika. Neverjetna je, tudi za podporo je takšna preizkušnja velik stres.
Na Šumiku dočakamo najprej odlično razpoloženo gospo iz Italije. Občudujemo njeno voljo in lahkoten tek po vseh teh kilometrih. Zabava vse okoli sebe.
Zdravko in Branko se kmalu pojavita. Zdaj sta že konkretno zmanjšala zaostanke za tekači pred njiima. Jasno, da jih bosta pred ciljem prehitela.
Še 16km. Delujeta odlično.
Čista zmaga! Lahkoten tek skozi cilj. Petinosemdeset kilometrov z nasmeškom.
Zdravko je dosegel tudi prvo mesto v svoji kategoriji. Absolutno zasluženo.
…in fešta se je nadaljevala!!!
Lep zapis Samo. Tudi foto dokumentacija zbuja lepe občutke.
Fenomenalno!Komaj čakam , da se tudi jaz natreniram za take podvige! Kaki lušt!!!Bravo in velike čestitke vsem !