Današnji trening je super uspel. Malo sva bila z Andrejem v paniki kako naju bo Tomaž gnal, pa se je izkazal za odličnega “teamplayer-ja” in nama je pomagal preživeti “dril” po Weinstrasse bregecih.
Štart je bil ob 9:00 pri lokomotivi na Železniški postaji v Mariboru. Začeli smo po pameti in kmalu prispeli na mejo. Gospa carinik nam je pomahnila naj se zdevamo, ko smo s 30km/h zapeljali v Avstrijo.
Takoj po bencinski zavijemo levo in skozi podvoz se nam odpre nov svet. Mir in zeleni hribčki. Kot da smo stopili skozi aličino zrcalo. Začne se rahel vzponček in življenje je še lepo 😉
Rahel vzponček se razvije v BREG z vsemi atributi, ki pomagajo dvigovati sprednje kolo. Vozimo 1/1. Tomaž itak izgine za prvim ovinkom in z Andrejem zdaj malo manj uživama.
Vozimo mimo Buschenschank-ov, polno veselih ljudi, ki uživajo ob moštu in kostanjih. Tomaž nama obljubi pušelšank na vrhu hriba in zdaj gre vse lažje! Kar naenkrat smo na križišču za Gamlitz, kjer je pripravljena točilna miza. Paaaaaaaaaaaaaaašššššššššššššeeeeeeeeeeeeee!!!!!!!! 😉
Spust v Gamlitz je čisto nor. Mogoče je kriv mošt, mogoče misel, da je ta hujše za nami 😉 . Če je bil spust v Gamlitz nor je v Gamlitzu še bolj noro. Avstrijci feštajo. Halo?! Zdaj mi že postaja žal, da obračamo proti zateženemu Mariboru. Ej sorry, če pa je res :-(.
Vožnja nazaj je potekala v zmernem tempu 35+ ;-). Zadnji postanek v baru na Šentiljski. Kakšna grozljiva sprememba scene. Nikjer veselja, ljudje zateženi, stiskajo svoj pir. Upam, da v prihodnosti spet najdemo tisto štajersko radoživost, ki bi se morala kazati vse leto, ne samo 11.11., ko je vse pijano….
Kakorkoli, mi smo danes ukradli nekaj veselja in ga pripeljali s seboj! Lepo je bilo!