10. Bike festival Portorož

Ponovno smo na jesen v Portorožu. Bike festival, kolesarska prireditev veselja do vrtenja. Danes nas je nekaj manj kot zadnjič, bomo pa popravili statistiko naslednje leto. Kljub temu smo na štartu bili naspidirani in dobre volje 😉

Kličejo nas na štart in prav počasi se postavimo čisto zadaj. Ideja je, da vozimo vlakec…ideja…

Napetost narašča in …štartamo! Aja, ne še, hodimo proti štartnemu slovaloku. Razmišljam samo, da ne bi prišlo do kakšnega množičnega padca. Treba previdno. Zadaj je, kot pri profičih, tudi tukaj bolj nevarno…

Počasen tempo proti meji, zelo počasi skozi; kljub temu, da nam policija maha, naprej, naprej pa jim pomaham z osebno nazaj. Ziher je ziher. Začne se prvi klanec na Plovanijo. Nevem kolikokrat smo ga že prevozili. Zdi se mi, da je vsakič položnejši 😉

Iz Plovanije do Savudrije je hitrost nekje med 40 in 50 km/h. Se mi zdi, da smo letos bolj previdni. Naenkrat nas dohiti rumen vlak ŠD Polet. Lepo so organizirani dva po dva. Primemo jih in prehitevamo skupinice, ki so začele popuščati. Po nekaj km se mi postavljajo vprašaji nad glavo, ker noben ne menja. Ni znakov za menjavo, firunga kar piči naprej. Še nekaj kilometrov in vlakec začne razpadati. Poizkušam se premakniti naprej pa mi ne uspe. Tu in tam pogledam za tisočinko sekunde nazaj in vidim, da sta Andrej in Marko zraven. Dobim priložnost in se postavim spredaj, da vrnem vsaj malo zaveterja. Pedala se lepo vrtijo in zdaj sem v načinu kazanja lukenj, krožišč, smeri, upočasnjevanja,… Po glavi mi šibajo misli, da bo treba menjati preden bo postalo težko. Menjam po nekaj km in počutim se odlično.

Zdaj se že vzpenjamo do prve okrepčevalnice in skupina je že lepo razpadla.

Buje so približno polovica. Ustavimo se in se pošteno navodnjavamo. Banana paše. Šibnemo naprej, malo gor/dol in že smo na predzadnjem spustu. Gremo 76, danes ne bomo požrešni. Na spustu zaslišim aero zvok Markota na rdeči streli. Švigne mimo. Brutalno. Še nekaj maratonov pa me mogoče ne bo več strah, ko gledam kako polaga ovinek. Vozi veliko bolje in bolj varno od mene. Vseeno pogled, ko se človek nagne v ovinek požene nekaj straha v kosti. 😉

Dooolg postanek na zadnji okrepčevalni. Kar nekaj čvekamo in nekako se nam ne da naprej v zadnji daljši klanec. Končno pade komanda in vsak po svojih močeh premaguje klanec. Nekako se vseeno bolje počutim v klanec kot dol po klancu. Smešno. Po mojem bi imeli 76km klanca gor in to bi bilo to ;-). Mogoče letos preveč pogrešam MTB. Glede klancev se Andrej z mano ne strinja, kljub temu mislim, da nas bo kmalu dohiteval in prehiteval navzgor, z lahkoto.

Pred finišem se ustavimo v Krasici, kjer nas ob stolpu pričaka odlično razpoložena kolesarka. Skupaj občudujemo razgled in se pohecamo.

Andrej nas ne jemlje resno in samo zašiba mimo: “Ajde, gremooo!”. Zagrabiva bajke in veter že žvižga okoli ušes. Buje so kmalu za nami in začnemo se spuščati proti meji. Slišim Markota, ki reče: “To bo KOM” in zažvižga mimo po bregu. Na prvem krožišču nastane konkretna zmeda, ko se nekdo s Puljsko registracijo ne zna postaviti, kot mu je ukazal policist. Smo že mimo, ko slišimo: “Gle šta ovaj radi!”. Nevem ali je to bilo namenjeno Markotu ali tipu, ki je vijugal po cesti. Kakorkoli na meji je Marko razočaran. KOM ni uspel, premočan veter nam piha v prsa in ne gre. Nič za to. Postavim se na firungo in počasi dvigujem tempo 😉

Skozi cilj pridemo skupaj, veseli da smo prispeli brez problemov. Hitro na pašto in zasluženo analizo ob mrzlem pivu. Saj ne vem ali od napora ali od veselja se mi ta brezalkoholc zdi res dober 😉

In ja, seveda, če ni na Stravi se ni zgodilo:

Zdaj pa trenirat, pomlad bo kmalu in treba jo bo pozdravit v Portorožu, itak! 😉

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja