Maraton Porto 2019 1.del – portovanje

Nekoč, v davnih časih, letos Marca, predlaga Branko, da bi malo pogledali Porto in slučajno še kakšen maraton pretekli. Kot vedno nisem pretirano razmišljal in “butnil”, ja gremo itak!

Plačamo in medtem se zgodi tisoč stvari, ko me naenkrat na Halloween teku Branko vpraša: “Kaj si že spakiral?”. Skozi glavo mi najprej šine vsa teorija strukturiranih treningov, ki jih mora človek opraviti, predno se zapodi na 42.195 m dolgo pot. Pa dobro, varno je reči, da sem opravil 5% priprav in da bo zadostovalo. Ne?

Drug dan se v Zlatoličju dobi celotna odprava. Blaženka, Mitja, Robi, Branko in jaz. Zmečemo kovčke v prtljažnik Mitji, ki zaštarta avto in že šibamo proti Dunaju. Časa za skupinsko fotko ni 😉

Laudamotion in Ryanair nas zasipavata z raznimi reklamami za nabavo najnovejše kolekcije Yves Saint Lorent-a, uspešno pa zamolčijo na kateri Terminal moramo pravzaprav… Ah, saj si neumni, naivni potniki lahko pogledajo na strani letališča, naš APP je za pospeševanje prodaje. Brutalno.

Mitja vozi hitro in efikasno in z nekaj postanki za opravljanje standardnih človeških postopkov za pretok vstopnega in izstopnega materiala, smo že parkirani na Panda parkingu. Prijazno nas pozdravijo, postrežejo s kavo in čez nekaj minut nas že peljejo na Terminal 1. Voznica benti nad žensko, ki svojo majhno hčerkico pusti, da nenadzorovano skače po prometni cesti. Pravi, da je tudi sama mama in kaj takega nikoli ne bi dopustila. Presenečen nad osebno izpovedjo se “skipam” iz avta in že smo v splošni evforiji letališča. Sploh me ne motijo kontrole in vrste, meni je najhujše ponovno posiljevanje Yves-a, ki se mu zdaj pridruži še Rolex in kar neki diamanti pa roza/zlati štikli pa kaj jaz vem kaj še vse. Svet je znorel. Pika. Aha, Gate C, skozi ozki hodnik, mimo vseh teh bleščic.

V oddelku za nebodi-ga-treba potnike, Branko poizkuša napolniti telefon. Človek, ki z lahkoto dobavi “štrom” stotim podobnim letališčem, pa tukaj ne more napolniti telefona. Večina vtičnic je uničenih. Toliko o perlah in bleščicah.

Končno nas začnejo pakirati v letalo. Priority first! Aja, jaz sem celo prajoriti. Seljak, raje spustim haj klas naprej in se sparkiram ob možu. Itak bomo sedeli tri ure v leteči konzervi. Srečno naključje in za kompromise pripravljena kitajska družina sta kriva, da sediva skupaj na treh sedežih. Prostora za izvoz 😉

Čakamo, še čakamo, naenkrat se zasliši hreščavi tetkast glas glavne tete Dese, kot mu reče Robi. “Sporočamo, da bo zamuda 40 – 50 min. Tudi jaz ne razumem najbolje zakaj.” Tudi meni ni pretirano jasno. Pač.

Po dva kratnem obisku wc-ja, se letalo odloči, da bo vzletelo. Vse skupaj poteka relativno nedramatično, z Robijem se primeva za roke in čez dve minuti je površje zemlje prekrito z miniaturnimi maketami hiš. Zaspim in signali iz okolice več ne prožijo nevronov, ki bi razburjali zavest.

Meditacija je trajala eno uro. Na letalu je tečno. Spet prodajajo. “Spezielle sonder Aktion! Kaufen Sie! Kaufen Sie!”, kriči tetka z nemogočim glasom neke željene “hoch Deutsch”, ki pa je pravzaprav skladenjski avstrijski kaos. Nemci tej predstavi lahko samo zavidajo. Prav res. Čista zabava. Nato se začne podobna zabava v angleščini. Pridevnikov tukaj zmanjka. Znanstvena fantastika. Zvočniki sodelujejo z menoj, lepo hreščijo in popačijo čudne litanije. Pomežiknem jim, pogledam Robija, pošljem mu ljubčke in spet zaspim 😉

Pristajamo. Končno. Robi iz dolgočasja slika luno, ki odseva na krilu letala ter kmalu za tem nekaj dokazov o civilizaciji stopnje 0,7 po kardaševi lestvici.

Turbulence malo poživijo vse skupaj in lepo pristanemo. Čakam, da zaploskamo. Očitno živim v času antike. Letalo se ustavi in folk se začne živčno vsipavat na plano. Počakava in se v načinu rdeče preproge počasi spustiva po stopnicah. Na izi. V črnih štiklah z zlatimi petkami. Carolina Herrera Good Girl €57.60.

Naenkrat vse leti proti izhodu. Ljudje, ki niso dovolj hitri se jih pohodi in zbrca. Kovček je odlično orodje, da koga brez opravičila spotakneš in potisneš na stran. Glasno prepletanje svetovnih govoric pravi, da smo vsi enaki, vsi globalni, vsi na telefonih, v glavnem na FBju. Danes je pomembna velikost ekrana. Uporabna velikost ekrana.

Blaženka na letališču pokliče Uber. Uber je zakon! Po mojem je to glavni razlog, da ga ni v Sloveniji. Zadeve bi bile preveč enostavne in ljudje preveč zadovoljni. Itak smo s Slovenijo že zdaj lahko ful zadovoljni, zakaj bi bilo še bolj? Slovence je treba jeb… ups…

Mitja se živahno pogovarja s šoferjem. Ostanem odprtih ust, človek odlično komunicira portugalsko. Izvemo, da je vreme slabo že nekaj dni, da poznajo Zahoviča, (itak!), da bi povprečen portugalec pretekel maraton pod pogojem, da mu plačajo 2.000 eur in podobno.

Vsak plača nekaj več kot dva evra in znajdemo se pred apartmajem. Pozvonimo, in pojavi se gospodar z družino. Razvije se akcija predaje objekta, ko nas popišejo medtem, ko šef razlaga Brankotu in Mitji strateške točke po Portu. Zadeva je hitro opravljena in trebuhi nam začnejo dopovedovati, da bo nekaj treba pojesti. Meni se že definitivno meša in ko pogledam Robija mi je vse jasno.

Gremo v trgovino. Mitja pravi najbolje v šoping center, Branko kaže s prstom v drugo smer. Meni itak ni nič jasno in se odločim slediti Mitji. Naenkrat vsi sledimo Mitji. Sledimo in sledimo. Hodimo. Zavija mi v želodcu, da pozabim se odločim ustreliti nekaj fotk. Noč je in niso pretirano vrhunske…

Najdemo šoping center in gremo nabavljat. Z Mitjo končava prva in čakava na izhodu. “Boš ti počakal na njiju?” “Da”, rečem in Mitje ni več. Po mojem uporablja kakšno tehnologijo iz prihodnosti, ki ga v trenutku prežarči iz mesta A na mesto B. Odlično. Stojim z vrečko v roki in razmišljam o Robiju, ki strada doma. Dobro, tudi meni ni fajn ampak se mi vsaj dogaja. Branko in Blaženka me čez minuto odrešita. Malo tečni in še bolj lačni pokličemo Uber, ki nas spet zapelje zanesljivo in poceni. To je noro!

Končno hrana. Planemo in napolnimo želodce. Pozvoni in že se okrepimo z mladostniško razigranostjo. Prišle sta se Lara in Sofija. Lara, Brankotova hčerka študira v Lizboni. Sofija je na obisku. Pride še Mitja, ki je večerjal v restavraciji čez cesto. Pokaže nam sliko Francesinhe. OK, bomo testirali, zdaj pa spat. Mislim, da je cirka polnoč pa se mi trenutno ne da s tem ukvarjat. Tuš. Postelja. Tup.