“Lahko bi se zapeljali v Koper”, mi nekega dne na rundi predlaga Andrej. “Gremo! Kdaj!”, rečem. Juhu!, akcija si mislim :-). In so se zgodile priprave, sestavila ekipa in postavil datum.
Štart ob 4:30 iz MB. Ni kaj, treba zgodaj. Na bajk zmontiram cca. 10kg torbo, ki vsebuje goro “nujno” potrebnih stvari za preživetje.
Vreme super ugodno, zjutraj morda malenkost mrzlo ampak to pokompenziramo s par intervali v breg in je že fino toplo.
Polskavski klanec je začetek intervalov do Konjic. Zastavimo dober tempo; spali pa ne bomo! Stranice so za nami in zdaj gre konkretno hitreje. Celju se bližamo s 40+. Uživamo ob romantičnih zvokih markotove kasete in čudni disharmonični glasbi mojih necentriranih bremz.
Vransko je prvi postanek. Dobro ga pičimo, kljub klancem za nami je povprečje okrog trideset. Pogumno! 😉
Trojanski klanec se začne. Marko in jaz skočiva naprej. Taktika je priti prvi na hrib, da imaš potem več časa za počitek. Danes nisem več prepričan o pravilnosti te taktike.
Ideja spusta iz Trojan je bila varno doseči povprečno hitrost vsaj 70 km/h do Blagovice. Ni nam v celoti uspelo, nič s “komom” na Stravi. Zdaj šibamo že skozi Domžale. Uberemo pot, ki jo predlaga Matej, ki se izkaže za najmanj prometno z najboljšim asfaltom. Do Šmartinske. Potem pa itak klasični urbani boj s semaforji in drugimi udeleženci v prometu. Vsak ima svojo idejo kaj je prav in kdaj je treba koga “brcniti” s poti. Ljubljana. Tu ni možno športati. Več ali manj se gibljemo s hitrostjo pešcev, vsaj tak je občutek ;-).
Delujemo kot bojevniki z vsem potrebnim orodjem in sploh ni presenečenje, ko pristopi zalo dekle in prosi za pomoč pri popravilu ventilčka. Matej z lahkoto profesionalno reši težavo. Profič. Čas pritiska, Strava beleži vse in hitro se odpravimo naprej. Naslednji daljši postanek bo Postojna.
Prebijamo se po čudno speljanih kolesarskih do Vrhnike. Saj ne veš kaj bi naredil. Potrebno je uporabljati kolesarske steze, ki so pa izdelane popolnoma neživljensko, nepretočno in s polno izboklinami. Zaradi varnosti se raje postavimo na cesto. Saj za ljudi, ki se vozijo med 10 in 14km/h so mogoče čisto vredu; kljub temu pa polne peska in če te ta ne zvrne te pa spolzka rdeča barva…
Vrhniški klanec. Vsebina večine začetnih sonetnih vencev, ki opisujejo legendarno Franjo (kolesarski maraton). Malo sem začuden, da nam še kar gre in zdaj po več kot 140 km, niti ni čutiti neke pretirane utrujenosti. Stvari se odvijajo kar hitro in kmalu smo skozi Logatec in že ga šibamo proti postonjskem klancu. Sonce je že visoko na nebu in neusmiljeno žge po nas.
Mini postanek pred klancem. Zdaj je že nekaj težav, telesa pravijo da jim je počasi dovolj in da naj malo pazimo kaj delamo. Gremo naprej. Vesel sem tega klanca, predvsem zaradi tega kar nas čaka za njim. Kosilo. V prvi tretjini me prehiti kolesar in vpraša ali imam imbuse s seboj. “Valjda”. Ustavima se in spet imamo mini servis. Ekipa zašiba mimo, dobro se držijo. Dohitiva jih pred vrhom in spet smo na spustu.
Postojna. Ustavimo se v prvi piceriji in s skrbjo opazujemo kam s kolesi. Bojevniki s katerimi sem obkrožen so očitno pravi magnet za lepa dekleta in kmalu dobimo lokalne napotke kje je najpametneje napolniti želodce. Spet naredimo po svoje in namesto “fensišmensi” sobotnega kosila, zavijemo na jufko.
Poln želodec je zakon. Pomaga, ko se naslanjaš na sunke kraške burje. Smo na delu poti, ki po 200 km koloesarjenja, ni pretirano simpatičen. Kratki klanci si sledijo eden za drugim, na spustih pa neke pretirane hitrosti zaradi vetra ne razvijamo. Potrebno se je zboksati do Kozine. Ni druge. Trma je že zelo na preizkušnji.
Kozina še zadnji postanek za vodo. Nekaj mini klancev še in začne se dolgo pričakovani spust. Uživam ob gledanju tehnike vožnje zavojev, ko Marko položi tistega na Črnem kalu. Človek obvlada.
Od Rižane do Kopra se malo vleče, toda zdaj nas drži ideja o hladnem pivu. Zmaterializiramo jo ob prvi priložnosti. Primorke so zakon! Res, znajo se hecati, obvladajo sprejemanje in dajanje komplimentov zelo vljudne in prijazne so. Vedno znova me presenetijo. Veliko bi se lahko od njih naučili.
Odidemo do prijateljev, kjer smo zadnje dni skladiščili nahrbtnike. Seveda smo spet deležni primorske gostoljubnosti, ko nam rešijo življenja s “pašto”. Srečneži smo, ni kaj!
P.S.: Če ni na Stravi se ni zgodilo:
Ej, vsa čast