Maraton Porto 2019 3.del – bežanje – https://blog.sd-pulz.si

Zbudimo se ob šestih in že opravljamo standardne postopke pred maratonom :-). Štart je ob 9.00, to mi je všeč, čim prej tem bolje. Ob 7.30 nas pobere Uber in že ga šibamo na štart. Voznik obvlada, ve kje nas mora odložiti. Ustavi pred policisti, ki zapirajo cesto.

Vreme je oblačno in vetrovno. Zeebbbeeee. Ampak razpoloženje je odlično!

Z Brankotom poiščeva svoj B boks, Mitja je v Cju. Med človeškimi telesi je topleje. Mravlje pravi, da sva v centru situacije, ki spominja na grupni seks. Vseeno so vsi dokaj uvidevni in nihče nikogar ne poriva. Petnajst minut do štarta.

3, 2, 1, štart. Počasi se začnemo premikati do štarta. 🙂 Gledam 4:00 zajčke, to so moji si rečem. Pod slavolokom piskne in šele zdaj začnem teči. Od tu se začne moja zgodba.

Lepo počasi, poizkušam si narediti čim več prostora okoli sebe in tečem s tempom množice. Okoli 6:00. Me ne moti, nimam drugih idej kot teči čim bolj sproščeno kolikor dolgo bo možno.

Blizu 2 km začutim, da bom moral odtočiti. Gledam sto metrov oddaljeno drevo, ki je v tem trenutku še zasedeno. Tipo opravi svoje in zapustim množico, ter se naslonim na drevo. Zadnji trenutek. Sredi procesa začutim, da mi je nekaj kosmatega priletelo na levo meče. Začutim brutalen pik, še predno sem z roko pometel z jezno živaljo. Iz mišice potegnem želo. Najbrž čebela, še dobro da nisem alergičen. Mesto pika hitro in pošteno oslinim. Boli.

Mojih zajčkov več ne vidim, pridružim se množici okoli 4:15 zajčkov. Tu je hujša gužva, kot okoli štirk. Še vedno v šoku od pika, stopim v konkretno luknjo na asfaltu. Saj mi ni več jasno na katero nogo naj šepam. Poizkušam se skulirat in čimbolj pravilno teči. Kakšen kilometer ali dva izgledam precej smešno, potem pa očitno adrenalin opravi svoje in že sem v svoji klasični pozi.

Moram jih prehiteti, ker je prevelika gužva in so kar nevarni. Zdaj sem v coni kjer je relativno malo tekačev. Nekje daleč spredaj zagledam 4:00 zastavice in si rečem, lepo počasi, ne jih lovit. Lahkotno. Pride okrepčevalnica na petem. V sebe stisnem prvi gel in prevzamem plastenko 0,33l vode. Spijem deci in ostalo prelijem v zložljivo trail flaško. Začne deževati. Rahla ploha. Vlaga je zadušujoča.

Počasi se približujem svojim zajčkom. Računam, da jih bom do 10km dohitel. Kar hitri so. Na okrepčevalnico pridemo skupaj. Popil sem vso vodo in ponovim postopek s petke tokrat brez gela, ki ga hranim za petnajstko. Počutim se odlično, težave z besno čebelo so pozabljene. Piči miško.

Odločim se, da je gnečo okoli zastavic bolje prehiteti, ker je podlaga relativno zahtevna, kockice, luknje, spolzko. Bolje je teči v neki coni, kjer ni preveč tekačev in lahko šibam čimbolj konstantno in varno. Pred 15ko spet gel in ga poplaknem še z nekaj vode, ki je v trail flaški. Stisnem v usta pomarančo in ponovim postopek z vodo. Začnem računati in ugotavljam, da sem na idealni poti za 3:59. Super.

Pred polovičko spet okrepčevalnica. Na polmaratonu je čas 1:57. Pa to je idealno. Oblaki se počasi redčijo in posije sonce. Tečemo mimo panoramskega kolesa in ob reki do mosta in še nekaj naprej do obrata. Grozljiva vlaga v zraku me duši. Pred 25 se mi začne vrteti v glavi. Začnem hoditi.

Počutje se je iz odličnega obrnilo v slabo v petsto metrih. Halo? Hodim in si rečem, da moram hoditi dokler ne pridem dovolj k sebi. K sreči je okrepčevalnica blizu. Vzamem še gel, spijem izotonik, vzamem dve vodi. Eno porabim za umivanje in hlajenje tilnika. Drugo pijem. Počasi spet začutim, da lahko in spet tečem. Tempo je zelo padel. Kmalu me zajčki 4:00 prehitijo. Ne ukvarjam se več z njimi.

Gremo čez železni mosti in se obrnemo proti Pte. do Infante. Vleče se. Vmes spet malo hodim. Prepričujem se, da se s hojo nagrajujem. Na tridesetki sem že v “survival mode”. Postane res težko. Cesta se obrne navzgor. Zdaj se prepričujem, da se nagrajujem s tekom.

Oči se mi orosijo, ko skozi tunel zaslišim Chariots of Fire. Kar nekaj časa že nisem poslušal Vangelisa. Vlije mi energije. Za nekaj metrov sem spet odlično! Vsak kilometer se zdaj že konkretno vleče. Kaj, na 34ki sem komaj!? Odmisli, misli raje na gel, ki ga moraš vzeti na 35ki. Poizkušam izračunati koliko km imam še do cilja pa sem tako zmahan, da mi algebra povzroča težave. Hodim do okrepčevalnice, gel, voda. Spet malo tečem in cesta se mi zdi še bolj nagnjena, navzgor. Uf. Najhujša sta 38ka in 39ka. Ne spomnim se, kdaj se mi je nazadnje maraton tako vlekel. Zdaj ni več užitek. Čista muka. Pekel. Mimo mene šibajo reševalci z vklopljenimi lučmi. Razmišljam o cilju in o medalji. Sem cilj in medalja. Noge so težke, v glavi se vrti, gre mi na bruhanje. To ni bila ideja tega maratona.

40 km, voda. Nevem kaj me vleče naprej. Pustim se. Zdaj sem samo še potnik. Okoli rondoja so navijači. Gledam, če se je Robi mogoče kje tu postavil. Branko je najbrž že zdavnaj v cilju. Mogoče Mitja tudi, čeprav nisem opazil da bi me prehitel. Ma do cilja je še kar en kos.

41 km, aha tu smo štartali zjutraj. Treba bo narediti še en ovinek. Zadnjih petsto metrov me preseneti kar konkreten vzpon. Mitja ga je poimenoval Rogljičev vzpon. Čutim, da sem tik pred krči. Kljub temu nočem hoditi. Seveda. V cilj se vedno teče. Zagledam Robija in pritečem do njega, poljub in še zadnjih dvesto metrov. Rdeča preproga, s kotičkom očesa opazim 4:12. Preplavljajo me mešana čustva, sreča, razočaranje, veselje, ljubezen, skrb,… Dobim medaljo in vidim vrsto za pivo. To! Preplavijo me pozitivna čustva. Dobim kozarec grenke tekočine, se vsedem na klop in naredim prvi, dolg požirek. Čista sreča. Posedim trideset sekund in se odpravim proti Robiju.