Andrej je za akcijo. Jasno. Danes sigurno ne bi naredili krepko čez 140km, če nas ne bi prepričal, da se je treba konkretno zgonit. In Prekmurje JE zakon in Andrej JE zakon in zato smo ob 7:52 že priklicali sonce v Hočah.
Spet smo štartali skoraj do sekunde natančno. Ob 8h. Smer Ptuj. Veter se nikakor ni mogel odločiti ali naj nam piha s strani, v hrbet ali prsa. Aja, veter je konstanten le cesta vijuga. Prešerna druščina kmalu doseže Ptuj in tukaj nastane nekaj fotk scene, ki jo zelo redko slikamo 😉
Saj bi še klepetali pa nas Andrej usmeri skozi center proti Vitomarcem in Cerkvenjaku. Homogena skupina prešerno premaguje kilometre. Pred Cerkvenjakom se Andrej in Damir malo odcepita. Priprave na Cerkvenjakov segment, si mislim. 😉 Mini spust pred bregom mi da zalet, da ju prehitim. Skoraj leto je minilo kar sem nazadnje bil tu. Potiskam pedala in čakam kdaj me bosta prehitela. Na vrhu mi je jasno, da moram plačat rundo.
Osveženi in malo premraženi štartamo v spust. Veter se je kar okrepil. Spustimo se mimo Blaguškega jezera, kjer se nam za kratek čas priključi nekaj prijaznih MTBajkarjev. Skozi piš vetra ujamem, da je nekdo rodil in praznujejo. Kul. Po spustu se počakamo in dobimo nova navodila šefa poti (Andreja) in Damirja, ki je “by the way” pred kratkim preživel ognjeni krst z Nikotom. Eden redkih.
Zavijamo po prekmurskem vetru. Kdaj bo Mura? Kar se nekaj vleče in vesel sem za druščino. Pri Veržeju zašibamo čez Muro in zdaj vem, da smo nekje na polovici današnjega podviga. Sobota se prikaže naenkrat in nenapovedano. Par ovinkov in že parkiramo bajke pred Bunkerjem. To je naša prekmurska baza.
Uf, Apokalipto in Bunker pir. Postapokaliptična nebesa v vsej svoji kulinarični širini. Čisto brezveze bi se bilo sem pripeljati z avtom. Res. Al si bajker al pa prideš z bajkom. Zasedeni sta dve mizi, usnjeni Hell’s Angels s težko-metalnimi obeski in Pulse Flyers v lahkotnih oblačilih superjunakov.
Vname se strokovni razgovor, ki razkrije, da je Irena bila nekoč njihova članica. In če se kdo še ni Ireni globoko priklonil, je zdaj čas za to. NajSuperŽenska.
Hrana! Napad!
Polni trebuhi nas “aufpučajo” in kolesa prislonjena na zid so se začela dolgočasiti. Gremo!
Gornja Radgona se približuje s svetlobno hitrostjo. Očitno naklon ceste in veter “malo” pomagata. Nekaj voznikov nam trobi. Saj nevem ali zaradi navdušenja – smo kar čedna uniformirana skupina – ali zaradi nervoze morda pa nas hočejo naterati na kolesarsko stezo, ki je katastrofalno nepraktična in nevarna za cestake. Nevem zakaj ljudje mislijo, da so z barvanjem pločnikov rešili problem kolesarskih stez. Saj teoretično bi se avtomobili tudi lahko vozili kar po poljskih poteh. Ah, srečno pout!
V Radgoni je klasični vrvež. Prebijemo se čez semaforje in z veseljem začnem spet goniti v klance. Fajn je malo razbiti monotonijo ravnice. Do Lenarta in naprej mimo Hrastovca se hribčki veselo izmenjujejo. Na vrhu se vedno počakamo. Fajn je priti med prvimi, ker imaš najdaljši počitek. 😉 Zdaj smo nekje na 120km in že malo utrujeni.
Servisna cesta ob avtocesti Pernica -> Pesnica pride prav za razpeljavo. Nekje nad Šentiljem opazujemo temne oblake. Tam definitivno konkretno dežuje. Še košaškega runknemo in naenkrat smo na pijači v Mariboru. Zmagovalna ekipa se polna lepih vtisov razcepi po svoje. Kmalu se spet združimo na novem podvigu!