22. Ljubljanski maraton

Dvaindvajsetega ne pozabiš nikoli! 🙂 Odlično tekaško vreme nas je to nedeljo pričakalo v Ljubljani. Skorajda že kičasto. Zjutraj, ko sem se odpravljal skozi Tivoli še ni bilo vetra.

Popolnoma mi je bilo jasno kam se moram postavit – v boks za 4:00:00, zato je ker tam itak največja fešta!

Prve kilometre sem sledil Zdravkotu, uradnemu zajcu na štiri ure. Lepo sproščeno, na izi.

Sirene so že kar na začetku tulile. Nekaj tekačev je imelo težave. Nekdo je ležal na tleh z okrvavljeno glavo in reševalci so mu dajali umetno dihanje. Ubogi človek. Rekel sem, moram se sprostiti in počasi pustil ta dogodek za sabo.Povprečen tempo do 5km je bil nekje 5:20, ravno prav za tračanje 🙂

Na petki je sledil obvezen izo-gel in konkretno navodnjavanje, zraven še polovica mandarine. Nujno je potrebno že takoj začeti s konkretnim prehranjevanjem in pitjem, proti koncu se ti itak vsa prebava ustavi…

Začutil sem, da bi lahko malo pospešil. Potrebno je priti v sinhronizacijo z dnevno formo. Bremzanje ni dobro. Poslušal sem telo, svoje mišice, kite, glavo in se jim popolnoma prepustil. V tistem trenutku je bil moj tempo sproščenih 5:05 min/km. Jadral sem z gravitacijo. Edini problem so bili tekači, ki so se očitno postavili v napačen boks. Zna biti kar nevarno, ko naletiš na tekača z dve minuti/km počasnejšim tempom…

Po sedmem kilometru sem že zapadel v zen. Bil sem tek. Stoodstotno. Seveda je vmes potrebno “tankat”, v glavnem izotonik, voda je za umivanje in hlajenje mišic :-). Lepo po planu sem uporabil tudi ostale gele, na 15, 25 in 35. Na 25 še v miru odtočim in, ja, počitim se ODLIČNO!

No potem pa 35ka. Najprej krč v desni mečni mišici. Tečem dalje. Uporabljam tehniko sproščanja s predihavanjem bolečine. Po 200m popusti. 36km, bolečine v levem boku. Zgrabi me panika, ker sem pred dvemi leti imel hernijo K5. Spet predihavanje. Bolečina kar vztraja. Uf do cilja je še daleč. Vlečem se naprej, zdaj več nisem sproščen. Spet krči v mečah. Tempo je že precej padel. Poizkušam programirati glavo, to so zdaj pravi trenutki za napredovanje. To je test. Krči malo popustijo, pa spet pridejo. Bolečina v levem boku se ustali in lahko tečem z njo. 40km, še malo, še malo!

Na 41ki se mi pridruži Miha in sinhrono tečeva proti zadnjemu ovinku. Še zadnji špik v meča in USPELO MI JE! Juhu! Še en maraton uspešno zaključen. Zadržujem solze sreče in naivno iščem izotonik ali pa vsaj nekaj za popit.

Re je ljubljanski maraton nekaj posebnega. Toliko tekaških navdušencen na in ob progi. Hvala vsem za odlično podporo in super pozitivno energijo.

Zdaj pa naprej na nove zmage, 1.12. se že začnejo prijave za Istrski maraton. Itak 😉

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja