Zbudimo se prezgodaj. Vsaj za Portugalce. Pogledam skozi okno:
Vsi ugotavljamo grozljivo vlago v zraku. Vsake toliko tudi malo podežuje. Nizek obremenjujoč pritisk. apartma pa je res prostoren in lep.
Z Brankotom zašibava v smeri, kamor nam je pokazal lastnik apartmaja in po nekaj korakih najdeva odlično pekarno. Treba nabavit nekaj kruha. Ob vseh ostalih dobrotah, ki jih ponujajo, se nama cedijo sline. Imam ful srečo, da je Branko tudi sladkosned, toda zdaj je fokus na kruh. Po poti nazaj opaziva trgovino, kamor bi včeraj morali po hrano. Počutim se krivega, da sem tako brez razmišljanja včeraj zakorakal za Mitjo. Izgubili smo več, kot uro, medtem ko bi skoraj od lakote tečni umrli…
Šef vzame ponev in nam pripravi odlične jajce. Perfektno! Z veliko hvaležnostjo pomažem krožnik. Čista zmaga!
Gremo na kavo. Moramo na kavo. Jasno! Kavo in nekaj sladkega? Mogoče?
Jaaaaa, tisto, ko ti sekira v med pade:
Danes je dan za dvig štartne številke in ogled mesta. Pojma nimam kaj za pričakovati. Več ali manj sem tukaj “ins blaue”. Uber je zakon. Pika. Šokirani nad hitrim in zanesljivim servisom transporta, se znajdemo v centru. Obkroženi smo z romantično arhitekturo preteklih dni. Hiške ob reki celo malo spominjajo na tiste ob kanalu v Amsterdamu. Različnih barv, vse pa nagnetene skupaj. No obstaja seveda velika razlika, tu je namreč za razliko od ravne Nizozemske vse v hribu. Divjem hribu. Večina Porta je “vtisnjena” v hrib.
Uber nas dostavi na expu v centru. Gruče tekačev s štartnimi vrečami hitijo sem in tja. “Sledite rumenim puščicam”, se glasi navodilo na info pultu, “in nato modrim”, ukazujoče nadaljuje resnobno dekle. Vrste za prevzem številk ni. Mislim, da smo prehitri, večina domačinov še spi.
Štartne številke so lepo natiskane, všeč mi je, da so napisali samo ime na številko, tako je bolj domače. Veliko bolj mi je všeč, če me kdo pokliče po imenu, kot po priimku. Prijazneje. Na velikem ekranu zagledam najina imena in hitro fotknem 😉
Obvezno slikanje pred uradnim panojem in lahko začnemo slediti modrim puščicam. Ah.
Pred goody bagom, skočimo na pomol in odpre se nam pogled ob reki proti Ponte de Arrabida.
Galebi takoj opazijo, da smo turisti in začnejo pozirati. Res delujejo, kot da so udomačeni in nas zabavajo.
Vrnemo se na pot modrih puščic. Štreš. Goody bag me v bistvu niti ne zanima pretirano, tudi nimam neke želje po zapravljanju denarja za pregrešno drage tekaške dodatke.
Z Robijem greva na kavo in jo srebava počasi, po bosansko, ko naju zmoti najina tekaška družina in zdaj se sprehajava in srebava opojno tekočino. Spet malo rosi, mi pa uživamo ob pogledu na arhitekturo, ki nas spremlja v stari del mesta.
Šibnemo čez Ponte Louis I in poiščemo restavracijo, na jedilniku je bakalar.
Nazaj bo treba z žičnico in Porto jo upravičeno ima!
Pogled z vrha na Ponte Luis je vreden nekaj minut čakanja v vrsti.
Ponovno nam pozira mlad galeb. Pretirano ga turisti ne motijo, navajen jih je in se zna postaviti, da dobi kakšen prigrizek.
Vračamo se nazaj, zdaj skozi del mesta, ki je bolj revnejši. Portugalska je država, kjer je razlika med bogatimi in revnimi največja v EU.
Uber spet. Z lahkoto pride v petih minutah do nas in smo dostavljeni v apartma. Lara nas obvesti, da naj naslednjič preverimo tudi pri Boltu, konkurenci in izberemo boljšo ceno. Res noro.
Danes gremo prej spat. Branko za večerjo pripravi goro testenin, lahko noč in odpravimo se v postelje. Počasi mi kapne, “ej, jutri laufaš maraton!”. Pismo.